Zgodovina in kultura

Zgodovina raziskovanja

Prvi pisni viri o Škocjanskih jamah izvirajo iz antike. Pozidonij iz Apameje (živel 135–50 pr. Kr.) je zapisal: »Reka Timava priteka z gora, pada v brezno (to je v Škocjanske jame – opomba avtorja) in potem, ko preteče pod zemljo okoli 130 stadijev, izvira ob morju.« Škocjanske jame so označene že na najstarejših tiskanih zemljevidih tega dela sveta, kot sta karta Laziusa - Orteliusa iz leta 1561 ali Mercatorjev Novus Atlas iz leta 1637. Seveda tudi Valvasor ni mogel mimo tako pomembnega pojava. V Slavi vojvodine Kranjske (1689) je priobčil prikaz ponora Reke in podrobneje obravnaval njen podzemeljski tok. Da so tudi v 18. stol. šteli jame med najpomembnejše znamenitosti tržaške okolice, dokazuje naročilo nekaj vedut francoskemu slikarju F. Cassasu (1782). Njegove slike pričajo, da so ljudje že takrat obiskovali dno Velike doline.

Začetek jamskega turizma

Težko pa je določiti, kdaj se je začel »pravi turizem« v Škocjanskih jamah. Po starejših navedbah v literaturi je dal deželni svetnik Matej Tominc (po njem se imenuje Tominčeva jama) 1819. narediti (po drugih virih popraviti oziroma obnoviti) stopnice do dna Velike doline. Ob tej priložnosti so 1. januarja 1819 pričeli voditi vpisno knjigo obiskovalcev. Ta datum brez dvoma lahko štejemo za začetek sodobnega turizma v Škocjanskih jamah.

Zanimivost: Zgodnja prisotnost človeka v jamah na škocjanskem krasu se kaže v arheoloških najdbah iz bakrene in zgodnje bronaste dobe izpred 5000-3700 let (okvirno med 3000 – 1700 pr. n.š.). 


Raziskave jam po letu 1800

V devetnajstem stoletju so se lotili raziskav Škocjanskih jam in jih do konca stoletja končali. Prva spodbuda za raziskovalce, da so skušali slediti teku Reke v podzemlje, je bilo iskanje vode za oskrbo Trsta. Tako so na eni strani raziskovali globoka brezna po Krasu, na drugi pa Škocjanske jame in s tem sledili Reki. Slednjega se je 1839. lotil Ivan Svetina, mojster za vodnjake iz Trsta, in 1840. dosegel tretji slap, približno 150 metrov od ponora v Veliki dolini. Naslednje raziskave je med letoma 1851 in 1852 vodil Adolf Schmidl s skupino idrijskih rudarjev z Ivanom Rudolfom na čelu. Prodrli so slabe pol kilometra daleč, do četrtega, morda celo šestega slapa. Tam jim je nenadoma narasla Reka odnesla orodje in vse tri čolne, s čimer se je končalo tudi njihovo delo.

Začetek sistematičnih raziskav

Prelomnica v raziskovanju Škocjanskih jam je bila ustanovitev jamarskega odseka pri Primorski sekciji Nemškega in avstrijskega planinskega društva v Trstu leta 1884. Še istega leta je Primorska sekcija dobila v zakup Škocjanske jame. Pod vodstvom »jamskega triumvirata« (Anton Hanke, Josip Marinitsch, Friedrich Müller) in s pomočjo domačinov (Jože Antončič, Jurij Cerkvenik - Gomboč, Franc Žnideršič, Pavel Antončič, Jože Cerkvenik, Janez Delez) so se lotili sistematičnega prodiranja ob reki in raziskovanja jam. V prvem letu delovanja so že premagali šesti slap, »ključni problem raziskovanja«, 1887. štirinajsti slap v Hankejevem kanalu, 1890. so odkrili Martelovo dvorano in 5. oktobra istega leta dosegli breg Mrtvega jezera, slabih 1700 m naprej od zadnjega ponora. Zadnji večji dogodek je bilo odkritje Tihe jame leta 1904 - do nje so priplezali štirje domačini prek 60 metrov visoke stene iz Müllerjeve dvorane. S tem je bilo, vsaj za takrat, odkrivanje škocjanskega podzemlja končano.

Novejša odkritja

Skoraj sto let ni bilo nobenih pomembnejših jamarskih raziskav ali odkritij, dokler ni 15. septembra 1991 slovenskima jamarjema potapljačema, Janku Brajniku in Samu Morelu, uspelo preplavati sifona v Marchesettijevem jezeru tik pred Mrtvim jezerom. Za sifonom sta odkrila nove velike rove s podzemeljsko reko in jezeri. S tem pa se odpira novo poglavje: prodreti vzdolž podzemeljske Reke do slab kilometer oddaljenih rovov Kačne jame, skozi katere se prav tako pretaka podzemeljska Reka.

Vir: Javni zavod park Škocjanske jame

Tehniška dediščina

Zavest o pomenu naravnih in tehniških vrednot, kot pomembnega dela zapuščine iz preteklosti, je mogoče osvojiti s primernim izobraževanjem pa tudi s smiselno predstavitvijo izjemnih stvaritev. Pri obeh ima park zelo odgovorno vlogo. Zlasti pri slednji se vselej opiramo na zgodovinska dejstva, bogastvo kulture kraja in enkratno naravo Krasa. Nekatere, več kot 100 let stare poti v celotnem sistemu Škocjanskih jam, so delček tehniške dediščine, ki jo je smiselno primerno ohranjati in predstaviti obiskovalcem.

Pri izdelavi poti, raziskovanju in odkrivanju jam so bili aktivni mnogi domačini iz bližnjih vasi, predvsem Škocjana in Matavuna. Bili so vodniki, spremljevalci in delavci. To so bili predvsem Gmbočev Jurij Cerkvenik s sinovoma Tonijem in Jožetom pa znani Jožef Cerkvenik Vncek in Miklov France Cerkvenik, ki je bil vodja delavcev in vodičev po jamah po prvi svetovni vojni in po katerem nosi ime obnovljeni most čez Hankejev kanal (prek njega prečka turistična pot podzemno Reko).

Zanimivost: Vsi ti domačini so s svojim neutrudnim delom za vsakdanji kruh svojih številnih družin, nadelali v jamah skoraj 12.000 metrov poti, kar je dvakratna dolžina Škocjanskega jamskega spleta. Vsa dela so bila ročna, težka in nevarna. 

Danes le redkokdo zaide na vrtoglave poti, ki obiskovalce še vedno navdajajo s strahospoštovanjem. Vse te plezalne, nato turistične poti, razpredene po vsem jamskem sistemu, so lastnoročno klesali, opremljali s klini in varovalnimi žicami ali ograjami ter postavljali lesene galerije in mostove prav ti hrabri možje, ter s tem tvegali življenja in zdravje. S tem so ustvarili edinstven tehniški spomenik.

Vir: Javni zavod park Škocjanske jamel