Posebnosti Škocjanskih jam

Zanimivosti

Izjemna prostornina podzemnega kanjona je tisto, kar loči Škocjanske jame od drugih jam in jih uvršča ob bok nekaterim svetovno znanim podzemeljskim znamenitostim na svetu. Po njem teče reka, ki pred Cerkvenikovim mostom zavije proti SZ in nadaljuje pot po Hankejevem kanalu. Gre za okoli 3,5 km dolg, 10 do 60 m širok in prek 140 metrov visok podzemni kanal, ki so ga raziskali že ob koncu 19. stoletja. Na nekaterih mestih se razširi v ogromne podzemne dvorane. Največja med njimi je Martelova dvorana, ki s prostornino 2,2 milijona m3 velja za največjo doslej odkrito podzemno dvorano v Sloveniji in eno večjih na svetu sploh. Zanimivo je, da se tako prostoren podzemni kanjon konča z dokaj majhnim sifonom, ki ob večjih nalivih zunaj jame ne zmore prevajati velikanske količine vode, ki vteka v jamo, in povzroči zastajanje vode ter visoke poplave, ki lahko presežejo tudi več kot 100 m višine.

Zanimivost: Homerjeva pesnitev opisuje predstave starih Grkov o podzemlju, po katerih so bila vrata v kraljestvo senc ognjeniki in votline. Pred vstopom v onostranstvo Odisej opravi pitno in žgalno daritev podzemnim božanstvom, Hadesu in Persefoni.

Homerjev ep, eden najstarejših ohranjenih spisov, ustreza času prve polovice 8. stoletja pred našim štetjem, vendar se naslanja na še starejše tradicije. Iz tega časa so tudi najdbe iz Mušje jame pri Škocjanu. V tem 50 m globokem breznu so arheologi odkrili prek 600 kovinskih predmetov iz obdobja med 12. do 8. stoletjem pr. n. št. Naselji v Škocjanu ter Gradišču, predvsem pa številna grobišča in druge bogate arheološke najdbe dokazujejo, da je imel ta prostor v 1. tisočletju pred štetjem izjemen pomen. Ta se najbolj izraža v Mušji jami. Ožgani razlomljeni predmeti, povečini orožje in živalske kosti iz brezna pričajo, da so v pozni bronasti dobi nad jamo potekali obredi darovanja božanstvom najverjetneje podobni tistim, ki jih opisuje Homer v zgornjem odlomku. Po najdbah sodeč, so v to kultno središče romali iz več sto kilometrov oddaljenih krajev, iz območij Italije, Alp, Panonske nižine, Balkana in Grčije. Stiki z oddaljenimi regijami se odražajo tudi v skupnosti Škocjana, ki izstopa iz istodobne družbe po svojem izjemnem bogastvu in izraziti družbeni hierarhiji. Veličastni vhodi v podzemlje in dramatični prizori vstopa vodá v mračni svet onostranstva so že pred tremi tisočletji dajali Škocjanu veliko simbolno religiozno moč in ga izoblikovali v kultno prizorišče, ki mu težko najdemo primerjave tako na območju Slovenije kot daleč naokrog.

Zaradi posebnih mikroklimatskih razmer se je v Veliki in Mali dolini razvil izjemen ekosistem. Tako na primer eden blizu drugega uspevajo alpski (npr. avrikelj) in sredozemski predstavniki (npr. praprot venerini lasci), kar je v naravi izjemna redkost. To je mogoče zaradi narave rastišč alpskih predstavnikov, ki poraščajo skale na osojnem delu dolin, kjer tudi poleti le redko posije sonce in ostaja hladno vse leto. Le v teh razmerah so te rastline dovolj konkurenčne, da se ohranijo. Predstavniki sredozemskih rastlin se v nasprotju z alpskimi ohranijo le tam kjer temperature ne padejo pod ledišče. In to je mogoče prav na stropu Šmidlove dvorane, kjer zaradi jamskega zraka temperature tudi pozimi ne padejo pod ledišče.

Viri: Javni zavod park Škocjanske jame

Iz preteklosti: Jamski praznik

7. decembra leta 1884 je bila med Primorsko sekcijo nemško-avstrijskega planinskega društva in davčno občino Naklo podpisana pogodba s katero slednja izroča društvu Škocjanske jame v zakup za pet let od 1. maja 1885. Ob prvi obletnici vstopa te najemniške pogodbe v veljavo je društvo 2. maja 1886 pripravilo slavnostno otvoritev jam, ki jo je poimenovalo »Grottenfest« ali po slovensko Jamski praznik. Za to priložnost so uredili poti do Schmidlove in Rudolfove dvorane. V sledečih letih so s to prakso nadaljevali. Med leti 1901 in 1904 se število obiskovalcev jame na ta dan dvigne na oceno šeststo do tisoč. Po letu 1908 je obisk začel padati. Kot razlog se navaja močno deževje. Leta 1911 sledi odločitev, da se praznik ukine. Praznik se je od leta 1886 pa do 1911, zvrstil vsako leto, z izjemo leta 1895, tj. vsega skupaj petindvajsetkrat. Prirejali so ga v prvi polovici maja oz. junija, od 1894 do 1900 pa se omenja na binkoštni ponedeljek.

Leta 1914 se začne prva svetovna vojna in 1918. te kraje zasedejo Italijani. Leta 1920 preživela Sekcija nemško-avstrijskega planinskega društva po dolgih letih ponovno priredi Jamski praznik. To je bilo zadnjič v njeni zgodovini. 1923. se zvrsti prvi Jamski praznik v italijanski preobleki, ki naj simbolično označi začetek uprave italijanskega društva. Za promocijo so uporabljali že preizkušene pristope z organiziranim avtobusnim prevozom iz Trsta, leta 1933 pa tudi z izgradnjo mostu čez Hankejev kanal. Po podatkih sodeč, se je praznik v sklopu italijanskega planinskega društva zvrstil enajstkrat med leti 1923 in 1933 na prvo ali drugo nedeljo v maju. Od tega leta naprej o njem ni več pisnih podatkov. Janko Gombač, ki se praznika še dobro spominja, pravi, da so ga na zadnje priredili še enkrat po vojni 1946., ko je bila jama pod upravo posebnega zavoda »Kraške jame Slovenije« iz Postojne. »Takrat je bila razsvetljena zadnjič.«

In v tem stavku se skriva ljudsko poimenovanje praznika. Za Jamski praznik, je namreč po zatrjevanju Janka Gombača (roj. 1917), sina matavunskih gostilničarjev, kjer je planinsko društvo že od samega začetka imelo svoje prostore, bilo v rabi ime »belajtnga«, »belajtunga« iz nemškega »Beleuchtung«, kar pomeni razsvetljavo, luči, osvetlitev in je zato pomensko povezano z osvetljeno jamo, ki je bila glavna atrakcija tega praznika.

Zanimivost: Vsaj šestintrideset let tradicije, če ne več, ni malo. Zakaj bi izumljali novosti, ko imamo v zgodovini izpričane globoke korenine praznovanja povezanega s Škocjanskimi jamami. Zato smo se v parku odločili, da bomo dali pobudo za oživitev tega praznovanja, ki naj poveže upravo in domačine v skupni praznik parka Škocjanske jame.

Vir: Javni zavod park Škocjanske jame