Turistična destinacija že 200 let



Za začetek organiziranega turizma v Postojnski jami štejemo obisk avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda leta 1819, toda v Rovu starih podpisov najdemo tudi veliko starejše podpise obiskovalcev – celo iz 13. stoletja.

Vhodni deli jame so gotovo gostili obiskovalce že v 13. stoletju, največji del notranjosti pa je 14. aprila 1818 odkril domačin, jamski svetilničar Luka Čeč. Med pripravami na obisk avstrijskega cesarja se je oddaljil od skupine delavcev, ki so bili zadolženi za slovesno opremo in razsvetljavo vhodnega dela jame z Veliko dvorano. Preplezal je steno v do tedaj neznani rov. Ko se je vrnil, je zaklical prijateljem: »Tu je nov svet, tu je paradiž!«

Njegovo odkritje je pomenilo prelom v zgodovini Postojnske jame in Postojne. Odprta je bila pot daleč v notranjost podzemlja, kjer je kraški svet skrival svojo tisočletno stvaritev. Pomembnosti novega odkritja so se v Postojni takoj zavedali. Okrožni urad je jamo nemudoma zaprl in jo je s tem zavaroval pred morebitnimi nepovabljenimi gosti.

17. avgusta 1819 je kot prvi obiskovalec po novo odkritem delu jame stopal avstrijski prestolonaslednik Ferdinand. S tem obiskom so se v letu 1819 vrata postojnskemu turizmu na široko odprla, saj ta z uvedbo vpisnih knjig obiskovalcev, ki so bile v uporabi do aprila 1941, pomeni uradni začetek novodobnega jamskega turizma. Iz vpisnih knjig lahko razberemo, kako je naraščal obisk v jami, različnost krajev in poklicev obiskovalcev pa nam pričata o tem, da Postojnska jama že takrat ni bila znana zgolj v Evropi, ampak tudi širše.

Jamska komisija

Pet let po odkritju so ustanovili Jamsko komisijo, prvi upravni organ Postojnske jame. Komisija je prevzela organizacijo urejanja in vodenja po jami. Leta 1824 je bil izdan prvi jamski statut, uvedli so vstopnino in kmalu so po jami uredili tudi razsvetljavo.

Znan in uspešen predsednik Jamske komisije je bil od leta 1868 do 1885 postojnski okrajni glavar Anton Globočnik. V njegovem času so v jami posodobili razsvetljavo, položili železniške tire, zgradili most čez Pivko v Veliki dvorani, izboljšali poti po Kalvariji in uvedli večjezične napise – ob nemških še slovenske, italijanske in češke. Poskrbel je, da je Postojnska jama ostala v javni lasti in da se je dobiček vlagal izključno v izboljšanje jamske infrastrukture.

Jamska komisija je bila upravni organ Postojnske jame do razpada Avstroogrske države.


Binkoštno slavje

Predstavniki Jamske komisije so sklenili, da bodo iz finančnih in propagandnih razlogov vsako leto na binkoštni ponedeljek priredili jamsko slavje, ki se je odvijalo v Plesni (Kongresni) dvorani Postojnske jame. Prvo tako slavje je bilo leta 1825.

Slavje na binkoštni ponedeljek je bilo med domačini tako priljubljeno, da je postalo postojnski praznik, dan, ko so kar se da veselo in slovesno obhajali spomin na odkritje jame. Sčasoma so začeli z organizacijo ljudskih veselic tudi avgusta in septembra. Na Plesišču (v Kongresni dvorani) se je vsako leto zbrala množica domačih in tujih obiskovalcev, ki so se sproščeno zavrteli ob taktih vojaških in civilnih godb. Na binkoštni ponedeljek je bila vstopnina v jamo precej nižja, domačini pa so imeli celo prost vstop.

Nekoč tradicionalno binkoštno slavje so ponovno oživili v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Za slavnostno vzdušje na prireditvi z mašo, ki običajno poteka v Koncertni dvorani, pa vsako leto poleg domačih godbenikov poskrbijo tudi gostujoče glasbene in vokalne skupine.

Ob železni cesti

Skozi Postojno je leta 1857 stekla železniška proga Dunaj – Trst. Moderna prometna povezava je v Postojno pripeljala tudi cesarja Franca Jožefa in cesarico Elizabeto. Postojnska jama ni bila do tedaj še nikoli tako razkošno razsvetljena. V njej so namestili nad 12.000 luči, od tega v Veliki dvorani 1500. Za cesarico in dve dvorni dami so izdelali tri žametna nosila, ki so jih kasneje lahko najeli tudi drugi petični gostje.

Po zaslugi železnice je Postojnsko jamo leta 1858 obiskalo že prek 4000 popotnikov. Gostje, ki so prišli na ogled jame z vlakom, so imeli znaten popust pri vstopnini. Jamo so s plakati in letaki oglaševali na vseh večjih železniških postajah ob progi, njen sloves pa so širili tudi oglasi v časopisih, turistični vodniki in izbrane predstavitve, na primer na pariški (1867) in dunajski (1873) mednarodni razstavi.


Jamska železnica

Jamska železnica je stekla 16. junija 1872. Od kapniške tvorbe, poimenovane Prižnica, do vznožja Velike gore so položili tirnice v skupni dolžini 2260 metrov, po katerih so jamski vodniki potiskali vozičke z obiskovalci.

Mala ročna železnica pa se ob velikih obiskih, kot so bile na primer tradicionalne jamske veselice, ni obnesla. Vedno večji obisk je upravitelje spodbujal, da so razmišljali o učinkovitejšem prevozu po jami. Motorno vleko, ki so jo načrtovali že pred prvo svetovno vojno, so uvedli leta 1924. Leta 1928 je na vhodu v Postojnsko jamo zraslo novo upravno poslopje, danes Jamski dvorec, v katerem sta bili poleg restavracije tudi nova vstopna postaja jamske železnice in prostor za sprejem obiskovalcev.

V petdesetih letih 20. stoletja je obisk jame nezadržno naraščal, predvojna, enotirna proga z le dvema izogibališčema na celotni poti pa je povzročala vedno več zastojev. Leta 1964 so dogradili drugi železniški tir in tri leta zatem dokončno uredili dvotirno krožno progo po jami. Ta je končno omogočala nemoten prevoz velikega števila obiskovalcev.

Množični turizem je napovedalo povečanje števila obiskovalcev v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pravi razcvet pa je turizem v Postojni doživel v obdobju med leti 1970 in 1990. V tem času si je Postojnsko jamo ogledalo več kot 16 milijonov obiskovalcev z vsega sveta. Doslej rekordno je bilo leto 1985, tako v skupnem številu (942.256 obiskovalcev), kot po številu gostov iz tujine (757.318). Največje število obiskovalcev v enem dnevu pa si je Postojnsko jamo ogledalo 8. julija 1978, ko so jo vodniki pokazali kar 12.025 turistom.

Elektrika

Preden so v jami zasvetile električne luči, so jamo razsvetljevali jamski vodniki z oljnimi svetilkami in jamski svetilničarji, ki so sproti prižigali in ugašali stenske sveče. Obseg razsvetljave je bil odvisen od cene, ki so jo obiskovalci plačali za ogled. Gostje so lahko izbrali le nekaj sveč ali »veliko razsvetljavo«, za katero so porabili od štiri do pet kilogramov sveč.

Električno razsvetljavo, prvo na ozemlju Kranjske, so v Postojnski jami začasno postavili leta 1883 ob obisku cesarja Franca Jožefa. Tri električne luči so osvetlile Veliko dvorano. Naslednje leto je Postojnska jama postala tretja jama na svetu s stalno električno razsvetljavo (leto prej so električno razsvetlili jamo Kraushöhle na avstrijskem Štajerskem, že leta 1881 pa Luray Caverns v ZDA). Jamo je osvetljevalo 12 obločnic, vsaka z močjo 1400 sveč. Elektriko so pridobivali z dvema generatorjema, ki ju je poganjal parni stroj.

Sistem električne napeljave so posodobili leta 1901. Iz nove strojnice pa se z elektriko ni napajala le jama, temveč vsa Postojna.

Danes se namesto klasičnih žarnic večinoma uporablja halogenske. Elektronika skrbi, da se postopoma osvetljujejo le določeni predeli jame, električni vodniki pa so, kakor večina luči v jami, prefinjeno zakriti.

Najstarejši podzemni poštni urad

Postojnska jama in Pošta Slovenije imata zanimivo skupno 112-letno zgodovino. Pohvalita se lahko z najstarejšim podzemnim poštnim uradom na svetu.

Razvoj tiska in fotografije, uvedba poštnih znamk ter želja ljudi po spoznavanju zanimivih krajev sta v drugi polovici 19. stoletja v Evropi botrovala razcvetu tiskanja in pošiljanja razglednic. Do leta 1894 so bile razglednice redke, nato pa je njihova uporaba strmo narasla. Število odposlanih razglednic iz Postojne in Postojnske jame se je iz leta v leto povečevalo.

Jamska uprava je izkoristila priložnost in na avstrijsko trgovsko ministrstvo na Dunaju naslovila prošnjo za odprtje poštnega urada v jami. Leta 1899 so ob Plesni dvorani zgradili manjši objekt za potrebe poštnega urada. Po dosegljivih informacijah je to najstarejši podzemni poštni urad na svetu, ki sta ga svetovna poštna zveza in avstrijska pošta leta 1901 vključili v seznam poštnih uradov.

Podatki o številu poslanih razglednic so vredni občudovanja. Leta 1909 je bilo na binkoštni ponedeljek v jami 12.000 obiskovalcev, ki so v treh urah odposlali 37.000 razglednic. Leta 1911 so za binkošte odposlali 75.000 razglednic, ob Marijinem vnebovzetju istega leta pa še 47.800 razglednic.

Poštni urad v jami je sprva deloval le ob posebnih priložnostih, po letu 1911 pa redno. V njem so delali štirje poštni uradniki. Pred urad so postavili pet miz z nadstreškom, kjer so obiskovalci lahko pisali razglednice ne da bi jim nanje padale kapljice iz stropa jame. Leta 1911 so med poletno sezono dnevno prodali med 6000 in 11.000 razglednic.

Danes je v Koncertni dvorani urejena razstava o 112-letni zgodovini podzemnega poštnega urada. Obiskovalci lahko kupijo razglednice in posebne znamke z motivi Postojnske jame. Na voljo je tudi razglednica s fotografijo prvega podzemnega poštnega urada na svetu, ki je bila objavljena v dunajskem časniku leta 1911.

Vir: Postojnska jama