Edina jama z dvotirno železnico




Od nekdaj dobrih 300 metrov, ki so bili obiskovalcem dostopni do leta 1818, si danes obiskovalec jame v uro in pol trajajočem rednem obisku lahko ogleda nekaj več kot 5 kilometrov turistično opremljenih rovov.

Svojo pot po jami začenja na vstopnem peronu edinstvene jamske železnice, kjer zlasti v poletnem času vlada živahen vrvež, značilen za največje svetovne kolodvore. Tu se začenja 3,7 km dolga železniška proga.

Ob prešpoti...

Vrsto let so si obiskovalci jamo ogledovali samo peš. Ko je spomladi leta 1857 jamo obiskal cesarski par s spremstvom, so za cesarico Elizabeto in njeni dvorni dami izdelali tri žametne nosilnice. Gostje jih niso uporabile, zato pa so bile nosilnice odtlej na voljo tudi drugim premožnejšim obiskovalcem jame.

To je bil čas, ko se je pokrajina okrog Postojne nezaustavljivo modernizirala. Leta 1857 je železna cesta Postojno povezala z Dunajem in Trstom ter širnim svetom. Število obiskovalcev Postojnske jame se je naslednje leto skoraj podvojilo in se leto zatem ponovno zelo povečalo. Povečan obisk je vedno znova spodbujal razmišljanja o drugačnih rešitvah dostopa do najlepših delov jame (na primer geograf, krasoslovec in začetnik sodobne speleologije A. Adolf Schmidl je predlagal osličke za ježo).

Za razcvet in razvoj postojnskega turizma je zelo zaslužen tudi mož iz Selške doline, slovenski narodnjak Anton Globočnik pl. Sorodolski, ki je leta 1863 postal postojnski okrajni glavar in s tem tudi predsednik Jamske komisije. Med dolgoletnim opravljanjem svoje funkcije (1863–1885) je poskrbel za marsikatero novost, ki je modernizirala Postojnsko jamo in turistično ponudbo Postojne. Med drugim je bil pobudnik jamske železnice.


...od enotirne...

Leta 1872 so položili tirnice do današnje Velike gore (tedaj se je imenovala Kalvarija) in obiskovalcem ponudili vožnjo z dvosedežnimi vozički, ki so jih porivali vodniki. Mala ročna železnica pa seveda ni zmogla velikih obiskov. Motorno vleko so načrtovali že pred prvo svetovno vojno, a so jo uvedli šele leta 1924, leto pred tem pa so v jami obnovili celoten železniški sistem (prvo motorno lokomotivo Montania št. 803 danes hrani Notranjski muzej Postojna, druga lokomotiva Montania S-10, št. 2004 pa je na ogled na ploščadi pred vhodom v jamo).

Leta 1928 je na vhodu v Postojnsko jamo zraslo novo upravno poslopje, danes Jamski dvorec, v katerem sta bili poleg restavracije tudi nova vstopna postaja jamske železnice in prostor za sprejem obiskovalcev. Tu so na vlak sedli obiskovalci, ki so si jamo želeli ogledati z železnico. Skozi glavni vhod, današnji izhod, pa so vstopali tisti, ki so se odločili za pešačenje po jami. Tako so si obiskovalci jamo ogledovali vse do leta 1963.

...in dvotirne proge

Stare bencinske lokomotive z leti niso več ustrezale svojemu namenu: izpušni plini so zmanjševali vidljivost v jami. Njihovo vlogo so ob slovesni otvoritvi turistične sezone leta 1957 prevzele nove, akumulatorske lokomotive. V teh letih je obisk jame nezadržno naraščal. Ob naraščajočem številu obiskovalcev pa je predvojna, enotirna proga z le dvema izogibališčema na celotni poti, po kateri so naenkrat lahko vozile le tri lokomotive, povzročala vedno več zastojev.

20. junija 1964 so slovesno odprli dvotirno železniško progo s pentljo pri vhodu v jamo in čelnim kolodvorom na izstopni postaji jamske železnice pod Veliko goro (postaja Kalvarija). Leta 1968 je bila končana druga faza s pentljo do Koncertne dvorane. Dvotirna krožna proga je omogočala nemoten prevoz velikega števila obiskovalcev, ki so si v naslednjih desetletjih ogledali Postojnsko jamo.

Vir: Postojnska jama