Znamenitosti

Triglavski narodni park (TNP) je edini narodni park v Sloveniji. Ime je dobil po Triglavu, ki se v osrčju parka dviguje najvišje (2864 m) in je hkrati tudi najvišji slovenski vrh. Velja za simbol slovenstva, ki je tudi na slovenskem grbu in zastavi.

Zanimivost: Zlatoroga, legendarno žival Triglavskega narodnega parka, v pravljici  ustreli zaljubljeni lovec, zaslepljen od želje po bogastvu. Njegovo rano pozdravi čudežna triglavska roža. Zlatorog se maščuje lovcu in za vselej izgine, z njim pa tudi vsi zakladi. Spoštujte naravo!

Trenta

Naravne posebnosti in znamenitosti: izvir Soče, korita Mlinarice s slapom, Velika korita Soče pri vasi Soča, korita Soče pri Kršovcu, slapovi v Zapodnem in v Vrsniku; botanični vrt Juliana; dolina Trenta in njene stranske doline.

Kulturnozgodovinske posebnosti in znamenitosti: značilna stavbna dediščina doline Trente in Soče; cerkev sv. Jožefa v Soči, cerkev sv. Marije Lavretanske v Trenti, Tožbarjevo znamenje v Trenti, spomenik dr. Juliusu Kugyju v Trenti; vojaški pokopališči iz prve svetovne vojne v Soči in v Trenti. (Priporočamo strokovno vodeni obisk Soške poti, ki povezuje med seboj številne naravne in kulturne znamenitosti ter posebnosti Trente.)

Izleti in planinske ture (izhodišče je informacijsko središče TNP v Trenti): korita Mlinarice, doline Zadnja Trenta, Zadnjica, Vrsnik in Lepena, Soška pot (naravoslovna učna pot ob reki Soči), Alpinum Julijana (alpski botanični vrt), Planina Zapotok iz Zadnje Trente – 2 uri, Bavški Grintavec (2347 m) iz Zadnje Trente – 6 ur, planina Trebiščina in naprej na Prehodavce – 5 ur, Triglav (2864 m) iz Zadnjice – 6 do 8 ur, Jalovec (2645 m) iz Zadnje Trente – 5 do 6 ur.

Dolina Vrata

Naravne posebnosti in znamenitosti: Triglav, Triglavska severna stena, Triglavski ledenik, Triglavsko brezno, izvir Triglavske Bistrice, slap Peričnik, amfiteatralni zaključek doline.

Kulturnozgodovinske posebnosti in znamenitosti: Pocarjeva domačija v Zgornji Radovni, Triglavski muzej v Mojstrani, spomenik padlim gornikom v Vratih, ostanki kopišč.

Izleti in planinske ture (izhodišče je Aljažev dom v Vratih): Naravoslovna učna pot Vrata, izhodišče za ture: na Triglav (2864 m) – 6 do 7 ur, Kriške pode (2050 m) – 4 do 5 ur, Stenar (2501 m) – 3,5 ure, Škrlatico (2740 m) – 5 ur, Bivak II (2118 m) – 2,5 ure.

Možnosti za turno smučanje: z Luknje, s Križa, Za Cmirom.

Pokljuka

Naravne posebnosti in znamenitosti:barje Goreljek (urejena učna pot), Pokljuška pot, čelna morena Pokljuškega ledenika na Goreljku, brezno pri Medvedovi konti, Pokljuška soteska in pokljuški gozd.

Kulturnozgodovinske posebnosti in znamenitosti: župnijska cerkev sv. Križa na Koprivniku, zanimiva stavbna dediščina pašnih planin na Pokljuki in ostanki srednjeveškega rudarstva (planina Klek, Rudno polje, planina Lipanca).

Izleti in planinske ture: Viševnik (2050 m) – 2 uri, Veliki Draški vrh (2243 m) – 3 ure, Triglav (2864 m) – 6 ur, planina Lipanca (1630 m) – 2 uri, Debela peč (2014 m) – 3 ure, planina Javornik, Uskovnica, Zajamniki idr. (za vse je izhodišče Rudno polje).

Odlične možnosti za kolesarjenje: pozimi lepo urejene tekaške proge po vsej Pokljuki.

Možnosti za turno smučanje: Debela peč, Mrežce, Viševnik, Veliki Draški vrh.

Zanimivost: Prenočevanje - Za boljše spoznavanje narave in za lepše doživljanje narodnega parka svetujemo obisk s strokovnim vodenjem parkovnih vodnikov. Da bi bilo doživljanje popolnejše, vam ponujamo tudi bivanje v parkovnih kočah na: Pokljuki, planini Vogar, Zg. Radovni, dolini Vrata, Vršiču in Trenti. Parkovne koče so namenjene raziskovanju, doživljanju in spoznavanju narodnega parka.

Lokalno tipični izdelki

Sir Tolminc uvrščamo ga med trde polnomastne sire. Kot osnovo za izdelavo uporabljajo surovo, polno ali delno posneto kravje mleko. Posebnosti sira so predvsem dolga zgodovina in tradicionalni postopki izdelave, klimatske in druge naravne razmere v Zgornjem Posočju. Nosilec priznane označbe geografskega porekla je Sirarsko društvo Tolminc.

Bovški sir spada med trde polnomastne sire. Večinoma ga izdelujejo iz surovega ovčjega mleka, dodajajo pa lahko do 20 % kozjega ali kravjega mleka. Bovški sir ima priznano označbo geografskega porekla. Nosilec označbe je Društvo rejcev drobnice Bovške.

Mohant spada med mehke sire. Ima značilen vonj in okus. Poleti, ko sir hitreje zori, ga izdelujejo iz polnomastnega mleka, pozimi pa iz posnetega kravjega mleka. Poleti, ko so temperature višje, zori najmanj šest tednov, pozimi pa do tri mesece. Sir mohant v Bohinju pogosto postrežejo s krompirjem v oblicah.

Avtohtone pasme

Širše območje TNP oz. Julijskih Alp je izvorno območje za vsaj tri v Sloveniji priznane pasme domačih živali: drežniško kozo, bovško ovco in ciko.

Razlogi, ki so pomembni za ohranjanje takšnih pasem, so:genetski vidik, krajinski vidik in kulturno-etnološki vidik.

Drežniška koza je edina slovenska avtohtona pasma koz. Izvira s severozahodnega območja Slovenije, z Drežniškega in Bovškega. Zaradi majhne populacije in vpliva drugih pasem spada med ogrožene pasme. Je kombinirana pasma koz, ki jo odlikujeta izredna odpornost in prilagojenost ekstenzivnim načinom reje. Ima odlično izražene telesne lastnosti, ki so pomembne in potrebne za rejo na gorskih območjih. Po namenu reje razlikujemo mlečni in mesni tip drežniške koze.

Bovška ovca - Nastala je v Zgornjesoški dolini. Je slovenska avtohtona pasma, ki ostaja pasemsko povezana z izvornim območjem, vendar se je zaradi svoje izjemne prilagodljivosti razširila tudi na druga območja Slovenije. Je pasma z utrjenim genskim zapisom, ki dokazuje, da je bovška ovca stara in premišljeno odbirana iz roda v rod modrih pastirjev.

Pasma je vse do danes sledila svojemu osnovnemu rejskemu cilju: prilagodljivost težavnim in skromnim rejskim razmeram, sposobnost paše na hribovskih in gorskih pašnikih, miren temperament, dolgoživost in odpornost.

Slovenska cika ali cikasto govedo je nastalo iz avtohtonega enobarvnega svetlo rdečkastega goveda. V drugi polovici 19. stoletja je bilo oplemenjeno s pincgavsko pasmo. V Zgornjem Posočju jo imenujemo tudi tolminska cika. Živali cikaste pasme so rdeče barve z značilno belo liso. Zaradi prilagodljivosti, manjše velikosti in nizke teže je primerna za rejo na hribovskih in gorskih območjih, kjer so slabše možnosti za pašo in pridelavo osnovne krme.

Vir: TNP