Narava

Rastline, živali, glive in nižji organizmi so se prilagodili razmeram v okolju, tako so na primer sposobni pripraviti ustreznejše bivališče, zbrati več hrane za dolgo zimo, v hladnih obdobjih jim zrastejo zaščitne dlake, zaradi sevanja se spremenijo barva povrhnjice, lista ali cveta in podobno. Nekatere lastnosti so se lahko prenašale na naslednje rodove in nastale so vrste, ki so značilne le za to območje.

Triglavski narodni park se ponaša s kristalno čistimi vodami, globokimi soteskami, ostanki pragozdov, izjemno bogato biotsko pestrostjo, eldoradom planinskega cvetja, med njimi nekaj endemitov (triglavski dimek, julijski mak, srebrna krvomočnica). Značilne živali v parku so gams, kozorog, srna, medved, ris, orel in številne vrste drugih ptic, plazilci in endemična soška postrv.

Gorsko cvetje, lepo, dišeče in barvito

V Triglavskem narodnem parku je nekaj rastlin, ki jih ne najdemo nikjer drugje

Se kdaj vprašamo, zakaj je v gorah cvetje tako raznoliko, zakaj so stebelca pogosto dlakava, listi marsikje odebeljeni in cvetovi tako dišeči, veliki in živobarvni? Mar le zato, da omehča skalno trdoto in človeka še bolj privablja v ta čudoviti svet?

Gorske cvetlice znajo v posamezne organe ujeti in shraniti sicer hitro odtekajočo nevihtno vodo, oblike jih varujejo pred ostrim vremenom, z barvami in vonjem lovijo redke žuželke, s sočnostjo in dobrim okusom so hrana živalim. To so njihove najpomembnejše naloge, najsi bodo neugledne in komaj opazne ali pa tiste, ki jih ljudje dobro poznamo in ob katerih se nam utrne želja, da bi jih nabrali v šopek: planike, zvončnice, dišeče murke, svišči in še množice drugih. Danes vemo, da so nekatere vrste redke in bi nabiranje še bolj ogrožalo njihov obstoj. Obstoj? Seveda zato, da bo cvetje še naprej lahko opravljalo svoje naloge v ekosistemu. In tudi zato, da bo v gorah še naprej lepo.

Živalstvo

Triglavski narodni park omogoča preživetje skoraj vsem za gorsko okolje značilnim živalim

V Triglavskem narodnem parku zanesljivo gnezdi 84 vrst ptičev, med katerimi je precej vrst zimskih gostov oz. preletnikov. Tu je domovanje planinskega orla, divjega petelina in ruševca. Divji petelin je v parku najbolj ogrožena vrsta, saj se njegovo število počasi, a vztrajno zmanjšuje. Zlasti na območju Krna oz. Krnskih planin se poleti sezonsko zadržuje beloglavi jastreb.

Najbolj prepoznavna živalska vrsta je gams. V Triglavskem narodnem parku jih živi okoli 3000. Alpski kozorog je bil naseljen leta 1964 v Zadnjici v Trenti, od koder se je razširil na nekaj območij. Njegovo število se je v času spreminjalo. Tudi alpski svizec je bil naseljen v istem obdobju kot kozorog. Pogosta in povsod enakomerno zastopana je srnjad. Njenega števila ne moremo natančno oceniti, poznamo pa trende populacijske dinamike. Podobno velja za jelenjad, ki je v prostorskem in številčnem naraščanju. Muflon je tujerodna vrsta, ki so jo naselili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Neredki so: planinski zajec, kuna belica, lisica, jazbec in gozdni jereb. Zanesljivo najredkejša in najbolj ogrožena pa je vidra.


Zanimivost: Rjavi medved je reden vsakoletni gost, vendar se v parku ne zadržuje stalno. Ris je v zadnjem desetletju stalno v parku, vendar le posamezne živali. Volkov v TNP ni.

Neživa narava

Ozemlje Triglavskega narodnega parka je bogato z naravnimi vrednotami nežive narave. Pestra sta kamninska zbirka in bogato fosilno življenje v njej.

Značilna je reliefna razgibanost, ki v svoji pestrosti ponuja številne naravne vrednote (visokogorske grebene z vrhovi, ledeniško preoblikovane koritaste doline, cela paleta kraških površinskih oblik idr.). Nič manj ni razgiban podzemski svet, ki ga je preoblikoval tok vode. Rovi se ponekod vijejo kilometre daleč, spet drugod pa se brezna spuščajo do neslutenih globin.

Število kraških jam se z novimi odkritji stalno povečuje, za zdaj jih je okrog 600. Park je prepoznaven tudi po hidroloških naravnih vrednotah, med katerimi izstopajo osrednje vodne žile: Soča ter Sava Bohinjka in Sava Dolinka s številnimi bolj ali manj hudourniškimi pritoki. Reke so izdolble značilne oblike, kot so grape, soteske, vintgarji in korita. Pravi vodni biseri so visokogorska ledeniška jezera, nastala v ledeniško-kraških kotanjah. Ni jih ostalo prav veliko zato pa so toliko bolj občudovana (skupina treh Kriških jezer na Kriških podih, Krnsko in Dupeljsko jezero ter Jezero v Lužnici, Jezero na Planini pri Jezeru, jezera v Dolini Triglavskih jezer in najobsežnejše – Bohinjsko jezero). Številni in zanimivi so slapovi, pogosti cilj obiskovalcev parka (npr. slap Savica, Peričnik, Spodnji in Zgornji Martuljkov slap, Šum v Vintgarju). Med hidrološke naravne vrednote sodijo še visoka barja v depresijah Pokljuke.


Zanimivost: Edinega predstavnika ledenikov (Triglavski ledenik) pa zaradi drastičnega skrčenja skorajda ne moremo več tako poimenovati.

Gozd

Gozd pokriva dve tretjini površine parka; dna dolin, strma pobočja in visoke planote.

Najbolj značilne drevesne vrste v Triglavskem narodnem parku so bukev, smreka in macesen. Predvsem smreka, macesen in rušje zbujajo predstavo o alpskem svetu, vendar so za Julijske Alpe značilni tudi toploljubni sestoji črnega gabra in malega jesena na južni strani parka.

V gorskem svetu TNP uspevajo le vrste in osebki, ki se jim uspe podrediti ostrim razmeram. Na soški strani parka zgornja gozdna meja ne presega 1600 m nadmorske višine. Najvišje segajoča drevesna vrsta je bukev, ki ji ustreza podnebje z dovolj oblačnosti in padavin, a ne seže tako visoko kot na primer smreka in macesen. V notranjosti in na severu se v zgornjem pasu gozda bolj uveljavljata smreka in macesen, ki tvorita gozdno mejo na 1800 m nadmorske višine.

V TNP so izločeni tudi gozdni rezervati s skupno površino dobrih 1000 ha, ki so popolnoma prepuščeni naravnemu razvoju.

Vir: TNP