smučanje
 
gore
 
reke
 
jezera

Narava

Zoisov park

Zoisov park v Karavankah je poln sledov davnega življenja v teh krajih. Okamneli rastlinski in živalski svet, kulturna dediščina kraja, smrekovi gozdovi in gozdna učna pot ter smaragdno zeleno jezero, botanični vrt Karla Zoisa, bližina planinskih poti in še marsikaj omogoča obiskovalcem bogato preživljanje prostih dni. Seznanjanje z nastajanjem okamnin, z živalmi in rastlinami, ki so živele pred milijoni let, je danes zanimivo ne le za strokovnjake, ampak tudi za mlade raziskovalce, ki si burijo domišljijo ob odkrivanju fosilov praprotnic, preslic, mahovnjakov, morskih lilij, ježkov, školjk in polžkov.

Golica (1.835 m)

Golica je ena najbolj opaznih in najbolj zelenih gora v Karavankah. Vse poti na goro se začenjajo s planine pod Golico. Do znamenite in gostoljubne koče na Golici (1582 m) je po bližnjici v smeri Savskih jam le dobra ura hoda, veliko daljša (2-3 ure) in napornejša, a zaradi prelepih razgledov tudi neprimerno bolj hvaležna pa je pot po grebenih. Od koče ni daleč na vrh Golice (1835 m), četudi je ta morda videti bliže, kakor je v resnici. Golica slovi po narcisnih poljanah. Nižje cvetijo že v maju, višje pa v juniju. Na skalnatih grebenih ne manjka visokogorskega cvetja. Med njimi najdemo tudi gorski dimek (Crepis bocconi) in alpski alpski lisičjak (Diphasiastrum alpinum). Poleg tega tam frfotajo rjavi okarji in rdečkaste škrebetulje. Nižje proti dolini pa lahko občudujemo zeleno-modre kačje pastirje.

Zanimivost: Po Golici je dobila tudi ime najbolj znana slovenska narodno zabavna polka Na Golici, ki pa je hkrati najbolj prepoznavna polka na svetu. V 50 letih prejšnjega stoletja je skladbo napisal Slavko Avsenik, aranžma Vilko Avsenik, izvajalec pa je Ansambel bratov Avsenik.

Hruška planina (1.776 m)

Ta, še danes živa kravja planina je dostopna z Dovjega, Hrušice, Plavškega rovta ali s Planine pod Golico. V planšarski koči, dobro preskrbljeni z domačimi jedmi, se radi ustavljajo gorniki, namenjeni na Dovško Babo ali na Golico. Prelep je pogled na zavetrno dolino ob vznožju Hruškega vrha, z veliko čredo živine na paši in rumenim kalom sredi temno zelenega smrekovja. Ob vodi se spreletavajo zelenomodre deve, za pedenj veliki kačji pastirji, in si od blizu ogledujejo ljudi.

Medji dol

Medji dol je dokaj globoka in zaprta dolina, ki nas prek planine Seča pripelje na Belščico in Stol. Pot se pričenja na razpotju s potjo za Pristavo, se nadaljuje ob vodnem zbiralniku in se mimo izvira Javornika povzpne na planino z enkratnim razgledom. Saj so nas Julijci več čas vzpona bodrili, le da tega opazili nismo. Ko zaobidemo veliko vrtačo, imenovano Ride, se znajdemo na zakraseli planoti Belščice. Tako prostrana je, da jo prečimo s posebnim spoštovanjem, še posebno kadar zaveje tisti znani karavanški veter.

Potoška planina (1.270 m)

O tem, kako stara bi utegnila biti Potoška planina, smo pričeli razmišljati šele potem, ko smo se vprašali, kje neki so kmetovali staroselci z Ajdne. Vzemimo, da so kmetovali prav na tej planini, čeprav za to nimamo kakšnega trdnega dokaza. Pasli so ovce ali pritlikavo govedo, molzli mleko in izdelovali sir. Planina jim je skupaj z železovo rudo, ki so jo kopali nekje na pobočjih Stola, pomagala preživeti. Čeprav Ajdovcev že zdavnaj ni več - fužinarstvo je medtem sestopilo v dolino - naj se njihov planšarski duh čim dlje ohrani na planini.

Planina Stamare (1.400 m)

 Prek planine je speljana trasa turne smuke in tako so turni smučarji edini zimski obiskovalci te poleti živahne planine, ki se je svoj čas lahko pohvalila z marsikatero planšarsko dobroto. Četudi pozimi ni slišati zvončarjev, okrog katerih bi se zgrinjal trop, lahko prisluhnemo Finžgarjevemu pastirčku, ko kliče ovce po imenih in se hkrati nenehno priduša s tistim "prekvata ovca". Le tega, kako dolgo se bo planina še upirala gozdu, ne moremo vedeti.

Vajnež (2.104 m)

Vajnež leži v Zahodnih Karavankah. Dviguje se dobrih tisoč metrov nad poznoantično naselbino Ajdno. Ljudska pripovedka pravi, da so Ajde pokopavali v zlatih in srebrnih krstah na kraju, kjer se iz istega mesta vidita Sava in Drava. To je na vrhu Vajneža med Stolom in Belščico. Mnogi so že zaman iskali zakopano srebro in zlato. V bleščeče sončnih, vročih avgustovskih dneh pa bodo tisti, ki znajo gledati s srcem in dušo, lahko nad grobovi našli zlate cvetove in srebrne liste našega kranjskega grinta.

Natura 2000

Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice Evropske unije. Glavni namen je ohranjanje biotske raznovrstnosti z varovanjem habitatov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Vlada RS je z Uredbo o posebnih varstvenih območjih leta 2004 določila območja Natura 2000. Glede na celotno površino občine je območja Natura 2000 15,6% oz. 1.179,78 ha. Del območja Občine Jesenice je zajeto v 3 območja.

Naravni most na Mežakli

Naravni most na Mežakli je zanimiv naravni pojav, ki je nastal zaradi erozijskega delovanja vode in neenakomernega preperevanja različno odpornih kamnin. Stoji tik pod severnim robom Mežakle, na meji Triglavskega narodnega parka, kjer apnenčast greben premosti grapo v elegantnem naravnem loku, ki je dolg približno 15 m, visok 8 m ter širok približno 3 m. Most je lahko dostopen z markirane planinske poti po slemenu Mežakle.

Poljanska Baba

Poljanska Baba je osamljena skala, ki izstopa iz bukovega gozda vzhodnega pobočja Mežakle. Legenda pravi, da je nenavadna in zelo izrazita podoba skale dobila ime Baba po trdosrčni in neusmiljeni edinki plemiškega rodu, ki je nekoč imela možnost, a ni imela toliko srca, da bi rešila smrti nesrečnega kmeta, ki ga je pokončala zver, ko je lovil na Mežakli. Do Babe se da priti po strmi poti iz naselja Kočna na Poljanah. V slabi uri premagamo strmino in že se znajdemo pred obeliskom, ki je proti pobočju visok kake 4 m, proti dolini pa kar 8 m. Po klinih lahko splezamo na sam vrh, od koder je lep razgled.

Meteorit z Mežakle

9. aprila 2009 ob treh zjutraj je prebivalce na avstrijskem Koroškem in v Gornjesavski dolini predramilo strašljivo bobnenje. Gasilci, ki so ob tej zgodnji uri zaradi gozdnega požara dežurali nad Jesenicami, so na nebu opazili svetlo sled, ki se je pojavila nad Karavankami in se izgubila za Mežaklo. Približno 300 kg težak meteoroid je s hitrostjo 15 km/s vstopil v atmosfero 9. aprila ob 02:59:45 po srednjeevropskem času. Med okoli 4-sekundno svetlo potjo skozi ozračje je meteoroid razpadel na več manjših fragmentov, kar so potrdili tudi očividci. Na zemljo so padli trije deli težki 996,8 g, 361 g in 256,4 g.

Javorniški slapovi

V višini nekdanjega počivališča konjskih vpreg ob današnji cesti za Javorniški Rovt bučita na potoku Javornik dva mogočna slapova, ki ju zaradi bučnega šumenja vode niti ne opazimo. Poiskati ju moramo desno od ceste, in ko ju najdemo, se ne moremo načuditi umetnini, ki sta jo v hladnem potu izdelala mojstra dveh med seboj zelo oddaljenih zemeljskih vekov: lehnjak, ki na mezeči steni nastaja od zadnje ledene dobe sem, ponuja roko dolomitu, ki je nastal že sredi triasa pred približno 230 milijoni let. Kot težka plišasta zavesa ob lahki satenasti, se zdi mah na obrobju širokega pramena padajoče vode. A vse to in še marsikaj le ob obilnem dežju.

Zanimivost: Pod Planskim vrhom (1299m) na Mežakli se nahaja Snežna jama. Jama je dolga 70m in globoka 20m. Vhod v jamo je na dnu vrtače, poševno vodi v veliko dvorano s snegom in ledom. Z ustrezno opremo je mogoče priti v jamo, ki je kraškega izvora in si ogledati apnenčaste tvorbe po vsej njeni dolžini.

Vintgar in slap Šum

Vintgar je veličastna in divja soteska romantične, nevarno deroče reke Radovne, njene globoke struge, vrezane v skalovje, zelenih tolmunov in mogočnih slapov, ki padajo ponekod več kot 20 m globoko. Radovna je še danes povsem čista reka, bogata z ribami. Primerno je zaščitena in ribolov v njej je prepovedan. Soteska ima v vsakem letnem času drugačno podobo. Spomladi je odeta v bujno zelenje, ptičje petje in bistrino reke. V vročem poletju je polna svežine in hladu. Jeseni je najbolj privlačnih barv. Gotovo pa je najbolj pravljična pozimi, a takrat je tudi najbolj nevarna in najmanj prehodna, zato jo za turiste zaprejo.

Soteska potoka Dobršnik s slapovi

V samotni divji grapi, ki se nad Hrušico vzpenja proti Hruščanski planini, se skriva kar sedem slapov, vendar sta brez težav dostopna le prva dva. Na Dobršniku so kot na ogrlici nanizani korita, slapovi in tolmuni, prevladujoč temno sivi apnenec poživljajo bele kalcitne žile, okamnelega bogastva davnih morij pa je prav tu najti toliko kot menda v nobenem drugem slovenskem slapu. Okamneli rovi morskih črvov, školjčne lupine in polžje hišice pripovedujejo, da so ti kamniti skladi stari približno 240 milijonov let.

Vir: TIC Jesenice